Irski terier

Tisti, ki vraga izziva

Zelena Irska na skrajnem zahodu Evrope je čisto nekaj posebnega. Ne samo zaradi ljudi, ki še vedno ali pa spet govorijo tudi keltsko, plešejo, pojejo in pijejo kot nihče na tem svetu, ampak tudi zaradi njihovih psov. Po vsem svetu je zares segel samo velikan med njihovimi psi, irski volčji hrt, ker je bil aristokrat v rokah aristokratov, šele kasneje še irski seter in irski vodni španjel. Vsi drugi, skromni, vztrajni in ostri psi, doma pri kmetih in delavcih, so bili dolgo zapostavljeni. Tudi irski terier, ki velja za enega od najstarejših terierjev na svetu in je še dandanes zelo prvinski.

Irski terier pred dvemi tisočletji	Irski terier danes (IRA)

Obstojajo nedvoumni dokazi, je zapisano v pasemskih papirjih, ki spremljajo standarde, da je pasma stara najmanj dve tisočletji. Njegove prednike naj bi na livade najbolj zelenega od vseh otokov pripeljali rimski legionarji. Trditev je podobna pojasnilom o nastanku marsikatere pasje pasme, stare kvečjemu sto let. Kdaj pa kdaj take trditve držijo, vedno pa tudi ne. Irskega in tudi drugih terierjev pač ne spremljajo stari pisni dokazi. Omenjajo ga v keltskem izročilu, veliki zgodovinarji pa ga niso omenjali, ker take vrste kužki v starih časih, ko je kaj veljala samo aristokracija, pač niso imeli velike cene.

Šele v dvajsetem stoletju nam je postalo jasno, kako pomembni so živahni, ne zelo veliki, pa za vse na tem svetu uporabni psi. V enaindvajsetem stoletju že vemo, da je pasji prijatelj pravi zaklad. Ne potrebujemo ga več za posebej pomembna in koristna opravila, ni treba, da je vztrajen lovec ali oster čuvaj, pomembno je, da nas zna spraviti na plano, v naravo, in da se z njim pogovorimo, saj se to zadnje čase vse manj pogosto dogaja med preveč zaposlenimi in v posle zaverovanimi ljudmi.

Opis je iz revije Moj Pes, kjer je bila v marčevski številki 2003 predstavljena pasma IRSKI TERIER. V njej so glavne "zvezde" ravno Ira (na sliki), Kal in Melody v zimski idili.